V soboto, 7. septembra 2019, so Savinjsko-Kozjanska zveza lovskih družin (ZLD) Celje, Lovsko-kinološko društvo (LKD) Celje in Lovska družina (LD) Žalec na Rinki priredili lovsko-kinološki dan, ki je postal že tradicionalno vsakoletno druženje lovcev, vodnikov lovskih psov in vseh simpatizerjev lova in lovske kinologije.
Osrednji dogodek prireditve pa je bil to pot namenjen slovesnosti ob 40-letnici delovanja LKD Celje. Zbranim je spregovoril slavnostni govornik, predsednik LKD Celje Janez Šumak, ki je nanizal nekaj pomembnejših zgodovinskih dejstev in podatkov iz kronike lovske kinologije na Celjskem in v Sloveniji. Povedal je, da je arhiv LKD Celje skromen in da je v njem največ avtorskih zapiskov Slavka Kovača, ki je v svojem času objavil precej strokovnih in informativnih člankov v reviji Lovec, glasilu Kinolog Kinološke zveze Slovenije (KZS) in v sorodnih revijah. Ohranjeni so tipkopisi, ki so prispevek k razvoju lovske kinologije na Celjskem po drugi svetovni vojni in opisujejo tudi prvi uvoz primerkov pasme nemških prepeličarjev. Kovač, ki je bil strokovni tajnik ZLD Celje, je zapisoval in vodil arhiv ter poleg mnogih lovskih dogodkov opisoval tudi vse pomembnejše kinološke: sestanke, seminarje, prireditve oziroma preizkušnje, vzrejo pasemskih skupin, šolanje, evidenco vodnikov lovskih psov itn.
Šumak je v svojem nagovoru razložil, da se je lovska kinologija na celjskem območju razvijala (in je zabeležena v prvih zapisih revije Lovec) skupaj z lovsko zgodovino. Lovstvo in kinologija sta imela skupno zgodovino in cilje, vendar o organizirani lovski kinologiji in njeni organizaciji lahko govorimo šele od leta 1921 naprej, ko je bila ustanovljena prva Slovenska kinološka organizacija (hkrati tudi jugoslovanska). Ustanovitev Kluba (društva) ljubiteljev ptičarjev je rodila zgodovinske temelje naše lovske kinologije. Kmalu za njim so začeli ustanavljati tudi druge pasemske organizacije, po vzoru sosednjih dežel, od katerih smo bili bolj ali manj odvisni, zato smo jih posnemali tudi v kinologiji. V tistem obdobju je bila lovska kinologija prisotna predvsem na večjih veleposestvih, ki so imela lasten lov in službeno lovsko osebje, ki je že takrat vzrejalo rodovniške pse jazbečarje in krvosledce. V zasebni kmečki lasti so prevladovali predvsem psi goniči, kajti njihova vzreja je bila bolj sproščena. Kljub temu so pazili, da so med seboj parili pse, ki so se izkazali kot kakovostni za gonjo. Na Celjskem v tistem obdobju še ni bilo kinoloških sodnikov in kinoloških strokovnjakov, zaslediti pa je imena posameznikov, ki so se včlanjevali v obstoječe klube in pasemske organizacije. Mnogi tudi niso imeli dovolj sredstev za zakup lovišča in so zato pomagali ustanavljati lovske družbe. Le-te so praviloma obstajale za čas zakupa in se na novo oblikovale ob vsakem novem zakupu v enaki ali tudi v nekoliko spremenjeni sestavi. Izjema je bila Celjska lovska družba, ustanovljena leta 1924, ki je delovala do začetka druge svetovne vojne. V rodovni knjigi psov Jugoslavije iz leta 1932 je mogoče zaslediti prve psarne s celjskega območja. Druga svetovna vojna je po vsej deželi ohromila kinološko delo, tako da ob osvoboditvi skorajda nismo imeli rodovniških lovskih psov z dokumenti, čeprav so bili vzrejeni po pasmah.
Leta 1947 in 1948 so kinološki vodniki ocenjevali zunanjo kakovost lovskih psov v vseh večjih krajih in tudi v Celju pred Domom Osvobodilne fronte (OF), ki je bil takrat zgradba Jugoslovanske ljudske armade (zdaj Celjski dom). Našli so dovolj dobrih in pasemsko značilnih psov, zlasti goničev, brak-jazbečarjev in jamarjev, ki so jim izdali začasne dokumente in z njimi začeli načrtno vzrejo. V nadaljnjih letih so nastali dobri vzrejni rezultati. Na Okrajni lovski zvezi je bila imenovana komisija za kinologijo, ki jo je vodil tovariš Zorko. V tistem času je bila v Sloveniji organizirana ena največjih jugoslovanskih kinoloških prireditev, kot je skupščina Mednarodne kinološke organizacije (FCI), z mednarodno razstavo psov vseh pasem. Za Jugoslavijo je bilo takrat zelo pomembno, da je bil za predsednika te organizacije izvoljen naš nestor slovenskega lovstva in kinologije dr. Ivan Lovrenčič. Skupščina in razstava sta bili v Planici in na Bledu. Morda je prav ta dogodek vplival na slovenske lovce in kinologe, da so se vedno bolj začeli zanimati za strokovni dvig lovstva in kinologije. Domača strokovna literatura je bila zelo skromna, saj sta bili tedaj v slovenskem jeziku na voljo samo knjigi dr. Janka Lokarja Ptičarji (1930) in Naši psi (1948). Leta 1930 je izšla tudi knjižica Brak jazbečar avtorja Viljema Fuererja pl. Haimendorfa, podrobnejše strokovne zadeve pa so sproti objavljali v reviji Lovec (predvojni letniki). Po vojni sta izšli knjigi inženirja Mirka Šušteršiča Naš lov I. in II. del (1951 in 1953) in knjiga Julija Kodra Španjeli (1964). Kinoloških strokovnjakov in kinoloških sodnikov še ni bilo. Kinologi s podeželja so se kot posamezniki včlanjevali v takratne pasemske klube, ki pa so imeli vsi sedeže v Ljubljani in ki so jim bili sprva za takratne prevozne razmere težko dostopni.
V letu 1957 so ustanovili območno Lovsko zvezo Celje in za poklicnega strokovnega tajnika imenovali Kovača. Zadolžen je bil, da opravi kategorizacijo lovišč na Celjskem, pripravi seznam potreb po lovskih psih glede na terensko primernost lovišč in lovskih družin. V takratnih lovskih družinah so bili kinologi zadolženi za vzdrževanje tropa lovskih psov in lova s psi. Komisija za kinologijo pri celjski območni lovski zvezi je pripravljala načrte in programe šolanja, vzreje, organizirala uporabne preizkušnje in telesna ocenjevanja psov, ki so se leta 1963 iz Celja preselili pred lovski dom Rinka (LD Žalec). Na tistem mestu so pod vodstvom Ivana Rojca in s pomočjo članov LD Žalec zgradili tudi umetni rov za preizkušanje dela psov jamarjev pod zemljo.
Takratne pasemske organizacije so se izkazale kot neučinkovite in niso bile pripravljene na ustanavljanje svojih podružnic, s katerimi bi kinološko strokovno dejavnost približale kinologom na terenu. Zato je nastal nov, teritorialni organizacijski pristop organiziranosti, ki so ga po predlogu izglasovali na skupščini KZS 10. junija 1977, čeprav so ga načeloma sprejeli že prej. Tak pristop se je zgledoval po učinkoviti organiziranosti Zveze klubov za športne in službene pse, ki je bila organizirana po teritorialnem načelu v upravnem delu, po strokovnih načelih (po pasmah in šolanju psov) pa po komisijah. Poglavitni cilj nove organiziranosti je bil povsem poenotiti kinologijo in ji dati organizacijske možnosti za hitrejši razvoj, tudi po dotedanjih pasemskih organizacijah, ki so dotlej obvladovale predvsem lovsko kinologijo. Taka, sodobnejša in učinkovitejša oblika organiziranosti (preizkušena v zvezi klubov) je v začetku naletela na močan odpor nekaterih vodilnih funkcionarjev v tedanjih pasemskih organizacijah lovskih psov, kar je v naslednjih letih dokaj oviralo njeno uveljavitev. Če bi bil prehod v novo organizacijsko uveljavitev postopen, da bi bilo v novi organizacijski obliki še vedno omogočeno delovanje pasemskih organizacij, bi reorganizacija stekla nemoteno, tako pa ni šlo vse gladko. Kljub težavam in nasprotovanju nekaterih posameznikov se je začelo uveljavljanje nove organiziranosti in je bilo omogočeno tudi še delovanje pasemskih organizacij. Že v letu 1978 je pripravljalni odbor, ki ga je vodil Bogo Hasenbihl s pomočjo Silva Pavlinca, pripravil vse potrebno za ustanovitev LKD Celje. Ustanovna skupščina je bila 11. maja 1979. Zastopanih je bilo tudi 36 lovskih družin, članic ZLD Celje, s 64 prisotnimi delegati. Inženir Hasenbihl je bil izvoljen za prvega predsednika LKD Celje, za podpredsednika pa Pavlinc, ki je vodil tudi Strokovni svet. Skupščina je izvolila tudi druge organe upravljanja, potrdila Pravila LKD, program dela, finančni načrt in potrdila višino letne članarine. Društvo je pogumno začelo z delom ter sporazumevanjem z lovci - vodniki lovskih psov in vodstvi lovskih družin. Vse načrtovane preizkušnje in druge prireditve so potekale v skladu z letnim načrtom društva. Leta 1981 jih je presenetila smrt predsednika Hasenbihla. Delo v LKD je skoraj povsem zamrlo. Toda že v letu 1982 so sklicali skupščino volilnega značaja in za novega predsednika izvolili Mirka Confidentija, za podpredsednika pa Jožeta Pangerla. Confidenti je vodil LKD Celje dobrih 19 let, za kar mu veljajo vse zasluge in čestitke, kljub določenim pretresom v tistem obdobju in zamenjavam organov izvršnega odbora. Od leta 1997 do 2001 ni bila sklicana skupščina društva, ko je potekal na sedežu Savinjsko-Kozjanske ZLD - Celje volilni občni zbor, na katerem je bil za predsednika LKD Celje izvoljen Jože Pangerl, dr. vet. med. LKD Celje je organiziralo veliko preizkušenj lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega značaja oziroma tekem v delu za vse lovske skupine FCI. Sestava organov upravljanja je delovala, z manjšimi zamenjavami tajnika in članov upravnega odbora, do leta 2009, ko je predsednik Pangerl nenadoma umrl. Na občnem zboru leta 2010 so za nadomestnega predsednika društva izvolili Bogomila Udovča, za podpredsednika pa Janeza Šumaka. Novo vodstvo je namenilo še več povezav in sporazumevanju LKD s članicami in člani, uvedlo spletno stran, prenovilo društvene akte ter razvilo prapor društva (2012). Na praporu je upodobljen motiv posavskega goniča in nemškega ptičarja s tremi zvezdami celjskih grofov ter letnico ustanovitve in imenom LKD Celje.
V letu 2013 so bile na občnem zboru nove volitve za nov mandat organov upravljanja LKD Celje, kjer so za predsednika LKD izvolili Šumaka, dotedanjega podpredsednika. V Braslovčah so organizirali prvo Državno razstavo psov lovskih pasem – CAC Savinjske doline, ki se je je udeležilo 168 vodnikov iz šestih držav s psi lovskih pasem. V okviru razstave so izvedli tudi prvo specialko nemških prepeličarjev. V letu 2014 so s prireditvijo v LD Škale (lovski dom na Lubeli) slavnostno obeležili 35-letnico ustanovitve LKD Celje. V ta namen so izdali zbornik Naših 35 let, ki ga najdete tudi v elektronski obliki na spletni strani www.lkd-drustvo-celje.si . Leta 2017 je bil na volilnem občnem zboru za predsednika LKD ponovno izvoljen Šumak, za podpredsednika pa Miroslav Lavrič. V LKD Celje je včlanjenih 47 lovskih družin z 2100 lovci, ki so posredno vsi člani LKD. Vsi prispevajo k razvoju lovske kinologije na Savinjsko-Kozjanskem območju in posledično v vsej Sloveniji. Vodniki vodijo povprečno 450 preizkušenih in lovsko uporabnih psov. Po zastopanosti pasem prednjačijo goniči in brak-jazbečarji (213), sledijo psi iz skupine jamarjev (88), barvarji (48), šarivci (85 nemških prepeličarjev) in ptičarji več pasem (30).
LKD Celje skrbi in omogoča svojim članom, da pse ustrezno izšolajo pod strokovnim vodstvom, usposobijo ter opravijo z njimi ustrezne preizkušnje in da z njimi upravljavkam lovišč zadostijo zakonske obveznosti s področja lovske kinologije. V času delovanja društva so psi vodnikov našega društva dosegli mnoga državna in mednarodna prvaštva v delu ter na razstavah doma in v tujini tudi v lepoti. Za vse uspehe seveda ni zaslužno le vodstvo društva, največ zaslug pri tem imajo požrtvovalni vodniki, ki so s svojim delom pse vzgojili, izšolali in pripravili za vse zahtevane in druge prireditve. Za rezultate, dosežene v uporabnostnih preizkušnjah, imajo veliko zaslug tudi upravljavke lovišč, lovske družine, kjer so vodniki lahko v loviščih pripravljali svoje pse na vse preizkušnje. Mirne vesti lahko zapišemo, da je bilo v 40 letih obstoja našega LKD gotovo izšolanih okrog 1.200 lovsko uporabnih psov za pravičen lov v naših loviščih. »Danes si skupnih lovov praktično ne moremo zamisliti brez preizkušenih psov, s katerimi se bistveno poveča lovna uspešnost. Žal se še vedno najdejo posamezni lovci, ki jih prisotnost lovskih psov v lovišču moti, saj menijo, da njihova prisotnost vnaša nemir v lovišča, zaradi česar ni več divjadi v loviščih. Tako so ponekod prišli že tako daleč, da je obveljala prepoved posamičnega lova s psom. Mar ti tovariši ne vedo, kako dolga je pot do izšolanega uporabnega lovskega psa? Mar ne vedo, da je pes živo bitje, ki skupaj z vodnikom potrebuje neprestano vajo in utrjevanje? Zato je prav, da vodnikom in psom omogočimo, da se neprestano izobražujejo in izpopolnjujejo v svojem poslanstvu!« je pozval Šumak v svojem nagovoru in izrazil upanje, da bodo imeli pri svojem delu še naprej podporo vseh lovcev, članov lovskih družin, vodstva Savinjsko-Kozjanske ZLD Celje in drugih služb, ki so povezane z lovko kinologijo.
Vsem dosedanjim članom organov društva, kinološkim sodnikom, inštruktorjem, vzrejnim referentom in drugim strokovno usposobljenim osebam v kinologiji in ne nazadnje tudi dobrim vzrediteljem se je zahvalil za požrtvovalno delo. Ob tem nekoliko poglobljenem jubilejnem zapisu bi se radi tudi javno poklonili spominu vseh pokojnih lovsko-kinoloških strokovnjakov in kinoloških sodnikov FCI, ki so bili člani LKD Celje: Ivanu Rojcu, Ivanu Pinterju, Slavku Kovaču, Alojzu Azoli, Mirku Slatinšku, Jožetu Pangerlu, Silvu Pavlincu, Francu Friškavcu in Rafku Bornšku.
V slavnostnem programu prireditve so svoj del dodali tudi Savinjski rogisti. Tudi predsednik Savinjsko-Kozjanske ZLD Celje Miran Krštinc je v svojem pozdravnem nagovoru spregovoril o izjemnih rezultatih opravljenega dela v lovski kinologiji, ki so predvsem plod dela naših prednikov in zdajšnjih organov vodstva LKD Celje. Zahvalil se je vsem, ki so za to zaslužni, ter zaželel še veliko takšnega sodelovanja med območno lovsko zvezo in LKD tudi v prihodnje.
V deževnem vremenu je sledilo odprtje obnovljenega umetnega rova na Rinki za vadbo psov jamarjev v delu pod zemljo. Trak so simbolično prerezali kinolog LD Žalec Silvo Podlesnik, predsednik LD Žalec Janko Stebernak in predsednik LKD Celje Šumak. Priznanja ob 40-letnici LKD Celje sta zaslužnim lovskim kinologom podelila predsednik LKD Celje Šumak in podpredsednik Lavrič, ki sta obenem razdelila še jubilejne majice in novo izdelane jubilejne okrogle značke.
Savinjsko-Kozjanska ZLD Celje je vzporedno ob tem dogodku organizirala tekmovanje v kuhanju lovskega golaža. S stojnic se je kljub slabemu vremenu kmalu širil omamen vonj dobre kulinarike, kar je po razglasitvi rezultatov najboljših in podelitvi pokalov še dodatno prispevalo k odličnemu vzdušju in zaključku prireditve.
Seznam prejemnikov priznanj ob 40 letnici LKD Celje, 7.09. 2019
Mastnak Zdravko
Metelko Kraševec Jožica
Otorepec Vinko
Železnik Ferdinand ml.
Šimenc Alojz
Lavrič Miroslav
Dolenc Bogdan
Glušič Ivan
Cmok Zlatko
Šumak Janez
Stebernak Janko
Bizjak Luka
Strniša Janez
Pušnik Rihard
Jurak Oskar
Savorgnani Anton
Bogdanovič Vlado
Vogrinc Čedomir
Vasle Jože
Pahovnik Boštjan
Podlesnik Silvo
Blazinčič Vinko
Brinjovec Nani
Savinjsko Kozjanska Zveza Lovskih družin Celje
Umetni rov za delo jamarjev v rovu tu na Rinki v LD Žalec
Zasledimo v zgodovini literature LKD Celje, ko je l. 1963 Komisija za lovsko kinologijo pri LZ Celje pripravljala plane in programe šolanja, vzreje, organizirala preizkušnje, tudi ocene zunanjosti ter se istega leta selijo iz Celja na Lovski dom LD Žalec na Rinki. Na tej lokaciji so zgradili umetni rov za delo jamarjev v rovu pod vodstvom Ivana Rojca. Sodelovali so še Ivan Pinter, Milan Udovč, Milan Bezgovšek ter člani LD Žalec.
Iz zapisnikov organov vodenja LKD-ja je zaslediti preizkušnje ter obnovitvena dela rova. Torej letos mineva 55 let, ko smo pristopili k celoviti obnovi rova, ki je finančno znesel okoli 1000 € ter vloženih delovnih 60 ur. Novo žično pletivo za ograjo, stebri, USB plošča, železo, novi betonski robniki za pokritje rova, barva itd. Stroške obnove sta pokrila LD Žalec in LKD Celje. Dela pod taktirko predsednika LD Žalec Janka Stebernaka so še izvedli pomočniki Silvo Podlesnik, Jože Podlesnik in Alojz Podpečan. Pomagali so še Drago Lešnik, Sebastjan Klavže, Miran Žuran, David Strahovnik in Grega Pepel. Predstavnik LKD Celje je bil Bogdan Dolenc.
Še enkrat vsem globoka zahvala!
Že 26.septembra bomo tu izvedli trening, 27. pa PNZ jamarjev v rovu…
13. oktobra pa organiziramo z Klubom ljubiteljev psov jamarjev Slovenije in LD Žalec – Mednarodno vsestransko uporabnostno preizkušnjo za jazbečarje s podelitvijo CACIT in Mednarodno vsestransko uporabnostno preizkušnjo za pritlikave in kunčje jazbečarje s podelitvijo CACIT.
- Svečano smo otvorili obnovljen rov za delo jamarjev v rovu LD Žalec in LKD Celje na Rinki!
