»Benvenuti in Valle d Aosta« se je glasila dobrodošlica udeležencem že 36. tekme treh dežel: Slovenije, Avstrije in Italije, v delu Barvarjev po umetni krvni sledi. Začetki segajo v daljno leto 1975 , ko se je porodila ideja med takratnimi mednarodnimi vodilnimi kinologi, Jožetom Vestrom, Hansem Raderjem iz Avstrije, ter Italijanskim kolegom Fulvijem Pontijem s svojo delegacijo, da organizirajo takšno prireditev, ki bo namenjena predvsem druženju in izmenjavi kinoloških kultur v smislu razvoja »krvosledništva« v vseh treh deželah.
Prireditvi ne manjka tekmovalnega naboja, zato je predsednik Vzrejne komisije za Barvarje Bojan Deberšek z nestrpnostjo pričakal rezultate najboljših z Državne tekme po umetni krvni sledi v Kopru. Italijanskim kolegom v Aosto je prijavil vodnika Igorja Carla, ter Bavarsko Barvarko Hajko Lovsko iz Idrije in vodnika Janeza Srpčiča z Hanovrsko Barvarko Gito.
V petek, 7. oktobra je ekipa, ki so jo poleg vodnikov s psičkama sestavljali še Predsednik vzrejne komisije za barvarje in mednarodni kinološki sodnik Bojan Deberšek, mednarodni kinološki sodnik Franc Zagoričnik, mednarodni kinološki sodnik Janez Šumak, ter vodja ekipe Robert Bandelj, začela cca 700 km dolgo pot na državni meji Fernetiči okoli 12 ure proti Valle d Aosti. Ura je kazala 22.30, ko smo prispeli do cilja – Lexert, Bionaz, ki leži na nadmorski višini okrog 1500 m in je oddaljen od mesta Aosta proti severu še 26 km. Alpske, gosto poseljene vasice ob meji s Švico, kar vabijo v svoje arhitekturno urejene hotele, travnike, ki so urejeni v pašnike in razvejanimi namakalniki in se v letnem času oskrbujejo z vodo iz ledeniškega zajetja Lac de Place Moulin ( jez so Italijani zgradili na nadm. Višini 2005 m ). Zahodno mejo pa rastezajo vršaci krepko čez 3500 m, že v Francoski deželi.
Z dobrodošlico in večerjo nas je utrujene pričakal koordinator tekme Ezio Albertini, ki nas je tudi v organizaciji njihove kinološke zveze vodil v hotel, kjer smo se nastanili, ter prenočili.
Zjutraj je bilo res kaj videti. Enostavno ti zastane dih ob pogledu na strme pobeljene stene gora, ki segajo do neba. Res se nam je prav mudilo v naravo, na travnike, med gore, jezera. Program je bil natrpan, če nanizam predstavitev delegacij na regionalni razstavi trofej jelenjadi, ki je tu poleg gamsa , kozoroga, najbolj pogosta prostoživeča divjad, ter pogovor sodnikov in delitev skupin, po kosilu odhod v revirje, kjer smo položili sledi, zvečer pa še obisk maše Sv. Huberta v cerkvi v Oyace. Sobota je minila, kot bi trenil, nedelja pa se je začela dogajati v mrzlem jutru s srečanjem sodnikov v Lexertu, ter otvoritvijo tekme v govoru predsednika Kinološke zveze Valle d Aosta, Bruna Minnitija in predstavnikov Lovske zveze Italije, s predstavitvijo vodnikov in psov, pred položenim plenom, ki bo čakal na koncu posameznih sledi. Žrebanje vodnikov oz. tekmovalcev, katere trase sledi, ter sodnike so si »priigrali«, je bil prav tako svečan dogodek z velikim pompom, kar moramo priznati – Italijani so mojstri procedure in showa.
Po trije sodniki - iz vsake države po eden, smo prejeli v ocenjevanje dva izžrebana vodnika z Barvarjema. Sledila je odložitev s strelomirnostjo psov. Tu bi rad opozoril, da v Italiji veljajo veliko strožji predpisi glede oddaje strelov v naravnem okolju, ter odnosu do narave sploh. Konkretno za primer preizkušanja navedene discipline, je lovcem prepovedana oddaja strelov iz njihovega orožja. Dva uniformirana uslužbenca Gozdne policije sta v predpisanem času oddala dva strela, ter nato zapustila dogajanje... Tudi mi sodniki ( sam sem ocenjeval v družbi Italijanskega kinološkega sodnika Osvalda Valtulinija in Avstrijca Petra Ramsbacherja ), ter tekmovalci smo se po preteku 20 minut, ko smo podali ocene, odpravili na »nastrele«, kjer se šele začne pravo delo za Barvarja in vodnika. Moram priznati, da je visokogorski svet kar zahteven za vse spremljevalce, vodniki s krvosledci pa so se morali soočiti z mnogimi odvračalnimi (Zapeljevalnimi) sledovi jelenjadi, ki je čez noč prečkala krvno sled, ter jo raznesla po terenu.
Ob vrnitvi na prostor otvoritve tekme smo že radovedno preverjali rezultate tekmovalcev, tudi sodniki smo navijali za »svoje«. Razglasitev, ter podelitev nagrad prvim trem, je proceduralno potekala v zaprtem prostoru razstave jelenjadi v ugotovitvi, da je le tej prisostvovalo veliko uglednih imen italijanske politike,lovstva, župani sosednjih mest, ter tudi Italijanski poslanec in veliko simpatizerjev Kinologije nasploh. Ker ima ta tekma mednarodni značaj, so podelili tudi CACIT –R. CACIT. Tudi vsi ostali sodelujoči smo prejeli spominska darila.
Uvrščeni so bili samo trije vodniki z Barvarji, vsi ostali niso uspešno končali te preizkušnje:
1. mesto Bavarski Barvar XERO VOM WEISSENSTEIN in vodnik SANDRO STEFFANUTTI – ITALIJA
2. mesto Bavarska Barvarka HAJKA LOVSKA in vodnik IGOR CARL – SLOVENIJA
3. mesto Hanoveranka ASIA LOI in vodnik SILVIO GENETIN – ITALIJA
Ekipno je zmaga ostala na domačem terenu, v Italiji,
2. Slovenija
3. Avstrija
Pri tem moramo priznati, da je bil Igor s svojo bavarko Hajko Lovsko v očeh Avstrijcev in naših očeh, moralni zmagovalec!
Preizkušnja se je vršila po Italijanskem pravilniku, ki se razlikuje od našega, avstrijskega in nemškega! Po le tem je najpomembnejše končno zbrano število točk, ne glede na disciplino. Kljub temu, da je Igor edini s svojo Hajko Lovsko pokazal vrhunsko delo z vsemi točkami na sledi in pokazanju, in se uvrstil( po našem pravilniku) v I. nagradni razred, po Italijansko odličen, je zasedel 2. mesto, ker je Bavarka ob čuvanju pokazala stabilen značaj in ni kazala popadljivosti do ljudi (čuvanja), kar v ostalih deželah razen v Italiji, sploh ni več zaželjeno oz. dovoljeno! Italijanski vodnik z Bavarcem, ki pa je klub manjši korekciji na sledi, ki bi po ostalih pravilnikih pomenila takojšen prehod v II. nagradni razred, samo zaradi boljšega »čuvanja« osvoji 1. mesto!
Tako Igorju in njegovi psički Hajki še enkrat iskrene čestitke!
V poznem popoldnevu smo se organizatorju zahvalili za vso izkazano gostoljubje, ki je bilo res na visokem nivoju, ter se poslovili s prijetnimi občutki, saj se vračamo domov z novim uspehom. Čakala nas je edino 10 urna vožnja do meje naše domovine...
Prihodnje leto, 37. tekmo organiziramo v Sloveniji. Vzrejni komisiji za krvosledce bo dana izredno težka naloga, ki pa jo bo s pomočjo Lovske zveze Slovenije, KZS, ter ostalih kinologov in lovcev, verjamemo, vsaj približno tako dobro izpeljati. Srečamo se na Kopah l. 2012!
Zahvaljujemo se predvsem Lovski zvezi Slovenije in KZS za pomoč in podporo, da smo se lahko udeležili te tradicionalne prireditve treh dežel!
JANEZ ŠUMAK
Mednarodni kinološki sodnik